»Vsakdo bi se moral večkrat na dan vprašati, ali dela prav.«
Tisti televizijec, ki ga cela Slovenija pozna po legendarnem žametnem glasu. Tisti prodorni novinar, ki so mu gostje večernih pogovorov zaupali že marsikaj o sebi. Tisti voditelj, ki je kar 15-krat stal na odru Miklavževega koncerta. Tisti rotarijec, ki je letos prejel priznanje Paul Harris Fellow za zaslužnega člana. In tisti človek, ki je vsakodnevno impresioniran nad veličino vseh štirih vprašanj rotarijskega delovanja: Ali je prav? Ali je pošteno do vseh udeležencev? Ali bo spodbujalo prijateljstvo in dobro voljo? Ali bo v prid vseh ljudi?
Sandi Čolnik je eden od prve petindvajseterice ustanovnih članov Rotary kluba Ljubljana. Ob 20-letnici Miklavževega koncerta, pri katerem je dolga leta aktivno sodeloval, se spominja svoje rotarijske poti in prve, legendarne Miklavževe dobrodelne prireditve.
»Ko me je prijatelj Jaka Pucihar leta 1990 poklical in povabil k sodelovanju pri ustanavljanju ljubljanskega Rotary kluba, najprej nisem vedel, kako naj se odzovem. Vse, kar smo takrat vedeli o rotarijcih, smo prebrali v tujih časopisih. To je bila zame zgodba »bogatih stricev« tam nekje v Ameriki. Zdelo se mi je, da vse skupaj ne paše v naš prostor. Moja prva misel je bila: Poslušaj, kaj pa naj jaz počnem tu zraven? Niti bogat nisem … Ko pa so mi prijatelji povedali malo več, pa me je pritegnila močna ideja in sem se jim pridružil. In v vseh teh letih mi ni bilo niti za trenutek žal. V klubu je bilo vedno lepo, združili smo se ljudje, ki enako mislimo in čutimo, tam je bila vedno dobra »štimunga«. Kljub temu da nismo imeli jaht, vikendov in najboljših avtomobilov, smo z dobro voljo in energijo speljali mnogo lepih projektov. Spočetka smo pravi format svojih dobrodelnih prireditev še iskali in darila nabirali iz različnih virov.
Ustanovitev se je dogajala v precej »vroči« politični situaciji. Nove ideje so bile sprejete kot neke vrste uporništvo, notranja organiziranost rotarijcev pa je mnoge spominjala celo na prostozidarstvo. »Dejstvo, da je bilo rotarijstvo nekaj tujega, nezaželenega, ponekod celo prepovedanega, me je celo še bolj pritegnilo. Moram reči, da še danes spoštujem pogumno idejo pobudnikov ustanovitve kluba. To je bila takrat kar zahtevna stvar. Živeli smo še v Jugoslaviji, ustanovitev samostojne Slovenije pa je bila tako rekoč pred vrati. In v tej situaciji se je ustanavljal prvi Rotary klub v Jugoslaviji in tretji po padcu berlinskega zidu na vzhodu, takoj za Budimpešto in Moskvo! Nekateri od prvotnih rotarijcev so bili del establišmenta in so se kasneje iz kluba umaknili. Spomnim se, da smo nekoliko užalili tudi predstavnice nežnejšega spola, ki so se želele pridružiti klubu, a to ni bilo mogoče, saj smo bili pač moški klub (čeprav bi jih jaz osebno z veseljem sprejel …). Zato smo še precej časa poslušali o moškem šovinizmu.
Potem pa se je leta 1993 zgodil prvi Miklavžev koncert. Ta večer je bil prelomnica za Rotary klub Ljubljana. Z neposrednim prenosom na TV Slovenija in s plemenitim dobrodelnim namenom se je slovenski javnosti končno odprl pravi pogled na njegovo delovanje. To je bil prvi velik korak, ki je omogočil ustanavljanje novih klubov in podporo slovenske javnosti. »Miklavžev koncert, ki se je prva leta pravzaprav imenoval Miklavžev večer, se je kar nekaj let dogajal na večer 5. decembra, potem pa so ga na televiziji začeli programsko premikati. Najprej se nam je zdelo, da bo že ime koncerta marsikomu stopilo na žulj. Miklavž je pač krščanski lik in v socialističnem režimu je hodil med ljudi bolj na skrivaj, več ali manj le na podeželju. Vendar pa se je potem izkazalo, da naš pomislek ni imel nobene osnove. Miklavža so ljudje sprejeli z navdušenjem, člani njegovega spremstva, parkeljni, pa so bili v zaodrju celo tako živahni, da smo jih morali napoditi.«
Sandi Čolnik je kot že znani in priznani televizijski voditelj z veseljem sodeloval pri nastanku koncerta, seveda pa je bil tudi logična izbira za vodenje te rekordno dolge prireditve. »Prvi Miklavžev večer je bil epski. Mnogo slovenskih umetnikov je želelo nastopiti na njegovem odru. Program in scenarij prireditve smo pripravljali kar nekaj tednov.
Večkrat smo se dobesedno zaprli v sobo, razmišljali in delali. Pa se je splačalo. Oddaja je bila rekordna, dolga kar 3 ure in 27 minut, zbrali pa smo za takratne razmere veliko denarja za prizadete otroke. Vsi so z veliko dobre volje in z veseljem pomagali. Žene članov so pomagale pri administraciji, otroci članov pa so prišli dvigovat telefone v zaodrju.
Vsak Miklavžev koncert je imel svojo temo, ki jo je Sandi Čolnik na odru obdelal s svojimi gosti. To so bili največkrat zdravniki in drugi strokovnjaki, ki so se ukvarjali s takšnimi in drugačnimi težavami otrok. »Na vsaki prireditvi je bilo kar nekaj izredno čustvenih trenutkov, tako za gledalce kot zame in za goste v studiu. Včasih je bilo resnično težko zadrževati solze, predvsem ob ogledu kratkih dokumentarnih filmčkov o bolnih otrocih.« Vendar pa so bili organizatorji Miklavževega koncerta ob pogledu na znesek, ki se je nabral med prireditvijo, vedno dobre volje. »Mislim, da je naš Rotary klub z Miklavževimi koncerti dobil svojo nosilno temo. To so vsekakor otroci, tisti, ki iz takšnih ali drugačnih razlogov živijo težje od svojih vrstnikov. Bolni, prizadeti ali v finančni stiski.
Otroci so tudi zanj prvi, za katere mora poskrbeti družba, če že država ne. Poskrbeti pa bi morali še za študente, diplomante, ki po večletnem pridnem študiju neumorno iščejo službo, a je ne dobijo. Po njegovem mnenju se sicer stanje dobrodelnosti v Sloveniji iz leta v leto zvišuje. Ustanavljajo se vedno nove organizacije, tudi mnoga podjetja rada pomagajo. Seveda marsikdaj tudi iz skritega razloga, zaradi promocije in medijske odmevnosti, a ga to sploh ne moti. »Pomemben je končni rezultat, ne pa pot do njega. Marsikdo še vedno daruje v popolni anonimnosti, iz srčne potrebe, me pa tudi ne moti, če se kdo s tem pohvali. Dobro delo je, četudi si zanj nagrajen ali pohvaljen, še vedno dobro delo.
Zato je rad rotarijec. V dobri družbi, s prijatelji, s katerimi delijo dobro voljo, dobro misel in dobro energijo. Tako je povsod po svetu, kjer obstaja rotarijsko gibanje. »Pred leti sem obiskal sorodnike v Kaliforniji. V časopisu sem prebral, da se bo zgodil sestanek lokalnega Rotary kluba. Ena od obvez rotarijca je tudi ta, da se udeležuješ lokalnih sestankov, ko si v drugi deželi. Presenečen sem bil, saj je bilo na prvi pogled vse precej drugače kot pri nas, nekateri so prišli naravnost iz službe, nekateri pa v trenirkah z jogginga … Vendar pa je bilo bistvo popolnoma enako.
Takrat sem spoznal nekaj lepega: če si rotarijec, nisi nikoli sam, ne glede na to, na katerem koncu sveta si.« Še ena izjemna stvar rotarijstva je zanj preizkus omenjenih štirih vprašanj. Neke vrste strahospoštovanje čuti predvsem do prvega od njih. »Ali je prav … Mogočno vprašanje z ogromno vsebine. Beseda »prav« je bila včasih mnogo bolj živa med Slovenci kot danes. Večkrat je bilo slišati »Tega pa niso prav storili« ali »Ni prav, da se to dogaja«. Ta beseda zajema bistveno večjo vsebino kot beseda »dovoljeno«. Dovoljeno je tisto, česar zakon ne prepoveduje. Ni pa rečeno, da je vse, kar zakon dovoljuje, tudi prav.
V tem vprašanju vidi veliko modrost. In po njegovem mnenju je to velik in pomemben del rotarijskega poslanstva, poskušati vrniti besedi »prav« njeno mesto med ljudmi. »Če bi se vsak Slovenec vsaj trikrat na dan vprašal, ali je to, kar počne, vedno prav, bi bil svet mnogo lepši. Narediti moramo vse, kar je mogoče, da kot narod ne izgubimo moči te besede.« Zato je po njegovem mnenju tudi prav, da imamo Slovenci močno rotarijsko gibanje. »To je nekakšen znak, da je družba zdrava. Seveda tudi Rotary ne bo pozdravil vseh ran v družbi, lahko pa pripomore k temu, da se bomo teh ran zavedali. Naj nas torej Rotary s svojim zgledom in vsebino neprestano nagovarja k razmišljanju o pomenu tega pojma: PRAV.«
