Nekateri še vedno trdijo, da lahko vljudnostna pravila in knjige o lepem vedenju kot staro kramo zmečemo v smeti, praksa vsak dan na vseh področjih našega življenja dokazuje, da ljudje potrebujemo določena pravila vedenja – v komunikaciji s partnerjem, otroki, sodelavci, na delovnem mestu, s poslovnimi partnerji in strankami.
Pravila komunikacije z drugimi ljudmi so nujna, čeprav nam zunanja podoba našega vedenja včasih povzroča težave.
Pravila lepega vedenja so obstajala in bodo tudi v prihodnosti, saj so odraz določenega časa, razmerij moči ter oblasti in socialne strukture.
Sodobna pravila so izoblikovana tako, da nam pomagajo pri povezovanju, krepijo medsebojno razumevanje, strpnost in obzirnost do drugih in drugačnosti. Spodbujajo pripravljenost pomagati drug drugemu, so vse manj omejujoča, upoštevajo generacijske razlike, so sprejemljiva in hkrati niso dogmatična.
To pa je že kar cel niz elementov, ki nam omogočajo prijetno počutje v vsakodnevnih situacijah od jutra do večera.
Prav je, da jih dobro poznamo, saj nam omogočajo, da se bomo bolj samozavestno in odločno znašli v različnih poslovnih in življenjskih situacijah.
Vse navedeno pa se še kako močno povezuje z delom in življenjem v rotarijskem okolju.
Zagotovo smo ambasadorji svojih vrednot in poslanstva, ki temelji na pomoči skupnosti, humanitarnem delu in spodbujanju mednarodnega razumevanja. Naša vloga v družbi zahteva ne le poznavanje rotarijskih pravil, temveč tudi osebno kulturo in vzgojenost.
Lepo je, da smo Rotarijci vzorniki v svojih skupnostih. Naše vedenje in ravnanje ne odražata le individualnih vrednot, temveč tudi vrednote organizacije. Omikani člani postavljamo pozitiven zgled, ki spodbuja spoštovanje in zaupanje v naše delo.
Spoštovanje drugih je temeljna vrednota našega gibanja. Poznavanje kulture vedenja nam omogoča, da v komunikaciji in odnosih z drugimi izražamo spoštovanje do različnih kultur, pogledov in tradicij.
To zagotavlja učinkovito in harmonično sodelovanje znotraj kluba ter na mednarodni ravni.
Naša organizacija je globalno priznana, in ugled posameznih članov prispeva k ugledu celotnega gibanja. Člani, vešči prave kulture vedenja, ohranjajo visoke standarde v javnem in zasebnem življenju, kar krepi pozitivno podobo in spodbuja druge k sodelovanju.
Prava kultura vedenja pomaga pri gradnji trajnih in iskrenih odnosov. Ne glede na to, ali gre za formalna srečanja, humanitarne projekte ali družabna srečanja, z dobrim vedenjem vzpostavljamo pristne in spoštljive povezave, ki krepijo sodelovanje in zaupanje.
Smo tudi del raznolike skupnosti, ki presega meje držav, kultur in socialnih okolij.
Člani se zavedamo pomembnosti odprtosti in vključenosti vseh, saj to spodbuja medkulturni dialog.
NEKAJ TEMELJNIH NAVODIL, OSNOVNIH PRIPOROČIL IN VSEBIN
V današnjem času smo pri mnogih stvareh postali zelo liberalni, vprašanje pa je, ali smo res svobodomiselni. Pravila lepega vedenja so postala bolj popustljiva in ljudje jih manj upoštevamo. Spremenila se je meja, do katere smo še pripravljeni zamižati na eno oko. Vsi pa vemo, da je zelo lahko pokritizirati in še lažje soditi dejanja drugih. Zato bi bilo prav, da začnemo kulturo vedenja uvajati že v svojih domovih – doma za mizo in v dnevnih sobah – ter jo od tam naprej prenašamo na delovna mesta, v pisarne, v rotarijsko okolje.
Res je, da preživimo velik del dneva v službi, a pogosto slišimo, da je delo povsem drugačen svet kot dom. Nekateri menijo, da med delovnim časom niso potrebni enaki človeški odnosi kot doma. Drži, da je služba umetno okolje, kjer smo prisiljeni sodelovati z ljudmi, ki jih morda nikoli ne bi izbrali za prijatelje.
Vendar človečnosti ne smemo pustiti pred vrati, ko vstopamo v službo. Pomagajmo si z občutkom za taktnost, kajti ne za ljudi ne za poslovni uspeh ni koristno, če bo sleherni dan v podjetju ali ustanovi kot vreme, kjer enkrat nastopi nevihta s strelami, drugič pa sonce.
V naših medsebojnih odnosih upoštevajmo, da mora biti naše vedenje tako, da ne škoduje, ampak koristi drugim. Ne sme vzbujati občutka krivde, temveč mora biti pošteno.
Pomagajmo si z osnovnimi pravili o prednostih:
ženska pred moškim, starejši pred mlajšim, prišlek ali gost pred domačim, višji po položaju pred nižjim.
Če se sodelavci na delovnem mestu pozdravljajo, to ni samo dostojno, ampak je tudi prijetno. Predvsem moški kolegi so poklicani, da prvi pozdravljajo svoje sodelavke, ki jih srečujejo na hodnikih ali v drugih prostorih službe. Naj to postane vsakdanja navada. Moški kolegi praviloma dajejo pri vstopanju v prostore prednost kolegicam, v vsakdanjih stikih naj to pravilo velja, ne glede na položaj ali funkcijo, ki jo imajo moški kolegi.
Ko je v podjetju ali ustanovi pride do pomembnega, uradnega obiska, nastopi drugačna situacija, saj takrat štejejo le položaj in hierarhija v podjetju in ne spol posameznika. Pri strogo poslovnih odnosih zato zanemarimo spol in starost ter upoštevamo le položaj posameznika.
To je preprosta formula s katero si vedno lahko pomagamo, če se znajdemo pred dilemo.
Zato torej nikar ne pozabite, da ima pri stopanju v dvigalo ženska prednost, ko pa bomo v dvigalo stopali s poslovnimi partnerji, bomo upoštevali pravila, ki veljajo za odnos med nadrejenim in podrejenim.
Pri rokovanju si zapomnimo, da roko ponudi tisti, ki je v danem trenutku višji v družbeni razvrstitvi.
Torej, v zasebnem življenju vselej ženska ponudi roko gospodu in ne obratno. Starejši ponudi roko mlajšemu, tisti, ki je po položaju višji, jo ponudi nižjemu. Ta pravila so lahko nekoliko ohlapnejša v primeru, ko se znajdemo sredi večje skupine ljudi in zelo težko najdemo pravilno razporeditev. Zelo nevljudno je, kadar gospod prvi poda roko ženski. Vsekakor bodimo pozorni tudi na to, kako se rokujemo, kako podamo in stisnemo roko. Ohlapna, mrzla ali celo prepotena roka nam že marsikaj lahko pove o posamezniku.
Poljubljanje rok, dragi kavalirji in drage gospe še zdaleč ni pozabljeno ali preživeto. Vendar ne pozabite, da je poljubljanje rok primerno le v zaprtih prostorih, nikoli na ulici ali med sprehodom.
Tudi pri predstavljanju velja temeljna prednostna razvrstitev, kar pomeni, da predstavimo prišleka navzočim, nižjega po položaju višjemu, mlajšega starejšemu in ne pozabite, gospoda ženski, neznanca znancem.
Pri vstopanju v pisarne, druge prostore, se staro pravilo trkanja ni nič spremenilo. Če boste ob vstopu našli sodelavca pri telefonskem pogovoru, je vljudno, da se umaknete iz prostora oziroma vstopite le, če vam bo sodelavec dal znak, da lahko vstopite.
Ne smemo pozabiti, da je telefon po eni strani res nepogrešljiva stvar, po drugi strani pa zvoni vedno ob nepravem trenutku. Zelo neprimerno je, če pustimo telefon (stacionarni) zvoniti v prazno, zato je ob vaši odsotnosti potrebno prevezati klice kam drugam. Če vas telefonist vpraša, ali boste počakali, da se linija sprosti, bi se vam moral pogosto javljati, vendar ne zato, da preveri, če še čakate, ampak da ugotovi, ali morda želite koga drugega. Najbolj nevljudno je, če vas v nedogled pustijo čakati v tišini. Še slabše pa je, če ste prisiljeni poslušati (ne)primerno glasbo, medtem ko čakate.
Ne pozabimo tudi, da telefoniranje ni hladen obred, zato si privoščimo izraziti vso toplino človeškega glasu, kar jo premoremo.
Posebno poglavje so prenosni telefoni, ki so praktično nepogrešljivi, vendar ni nobenega opravičila, da povsod zvonijo. Zvonjenje včasih presega vse meje dobrega okusa, zatorej ne pozabite, da v restavracijah, na kulturnih prireditvah, v zdravstvenih ustanovah, pogrebih in tudi na sestankih, pa naj bo to sestanek s poslovnimi partnerji ali pa kar v okviru podjetja s sodelavci, mobilni telefoni ne smejo zvoniti in tudi mi se ne smemo oglašati nanje.
Ljudje v podjetjih in ustanovah imamo različne interese, želimo napredovati in biti v ospredju, skratka, hitimo tja, kjer ni prostora za vse. Pogosti pri tem koga odrinemo s komolci, spotaknemo ali si privoščimo še vse kaj hujšega. Če bi enako količino energije, kot jo porabimo za medsebojne bitke, usmerili v naše poslovne partnerje in konkurente, bi naše podjetje, oziroma ustanovo, verjetno popeljali do zvezd. Takšna tekmovanja si ne smemo privoščiti, saj na koncu vedno škodujejo tistemu, ki jih je sprožil, pa tudi podjetju ali ustanovi, ki ji pripada.
Ne moremo mimo odnosa med ženskami in moškimi. Nadrejenost se umika enakopravnosti, saj ženske danes zasedajo najvišje položaje. Načelo emancipacije in enakopravnosti velja tako za moške kot za ženske. Kljub temu pa zaradi enakopravnosti ni treba pozabiti na žensko rahločutnost, čustveno toplino in strpnost. Naj vse to ne umori vljudnosti, pozornosti, galantnosti do sodelavcev in sodelavk.
Z uniformiranostjo nihče ni zadovoljen, z različnostjo pa ne le priznavamo posameznikovo enkratnost, ampak jo tudi negujemo. Privlačnosti med spoloma ni mogoče pustiti pred vrati, vendar so ji postavljene meje. Mnogi ljudje si zapravljajo svoj ugled zaradi nespametnih ljubezenskih afer, saj že nedolžno spogledovanje lahko postane orožje v rokah tekmeca.
Tudi molčati ni vedno dobro in prav. Ko vsak dan prenašamo oblake parfuma pri sodelavki, nered na pisarniških mizah, sendviče na delovnem pultu, netočnost, neprijetne vonjave ali slabo prezračene prostore, to ustvarja negativno vzdušje.
Te težave lahko rešimo s pametnim, strpnim pogovorom in ob upoštevanju pravil kulture vedenja.
Previdni bodimo tudi pri tikanju. Dobro premislimo, kdaj in komu bomo dovolili tikanje. Nekateri ljudje raje ostanejo pri vikanju. Zakaj ne, če jim to omogoča lažje delo. Veliko bolj neprimerno je, če se tikamo in zaradi tega naš odnos prerašča že v pravo domačnost. Če imamo na obisku tuje poslovne partnerje, je vsakršna pretirana domačnost odveč, saj nikogar prav nič ne zanimajo naši medsebojni odnosi. Seveda velja, da tikanje vedno predlaga ženska, če ne gre za poslovni odnos.
V posameznih skupnostih se ljudje vedejo podobno, podobno razmišljajo in se pogosto vedejo enako tudi do drugih.
Vsako delovno okolje je posebna skupnost s svojimi navadami, pravili in statusnimi simboli. Če želi zaposleni obdržati in delati v skupini, ki deluje po načelu skupnih poslovnih in družbenih interesov, mora seveda te norme upoštevati.
Smisla poslovanja in dela nasploh ne določajo le materialne vrednote, temveč tudi pisana in nepisana pravila, ki so pomembna za skupino ljudi z istimi interesi.
Mnogih pravil se naučimo, ko pridemo v novo podjetje ali delovno okolje, vendar večina pravil lepega vedenja velja povsod, ne glede na posebnosti posameznega okolja, ki se jih učimo vse življenje..
Če na svoje delovno mesto gledamo kot na nadaljevanje šolanja ali kot na novo obdobje v življenju, lahko svojega sodelavca prepričamo, da je vsaka sprememba, ki teži k boljši socializaciji, boljšemu delovnemu rezultatu, upravičena.
Verjetno se vsi zavedamo, da je težko privzgojiti omikanost ljudem, ki niso bili izpostavljeni ustreznim družbenim in socialnim oblikam vedenja, a marsikaj je mogoče doseči.
Nekje morajo podjetja bolj gojiti lepo vedenje kot pa drugje. Povsod bi morali paziti na vedenje v delovnem okolju, torej tudi med zaposlenimi in se truditi ustvarjati prijetno podobo tudi navzven. Kjer se sodelavci prijazno pozdravljajo, bodo prijazni tudi do strank. Pomembno je, da podjetje ali institucija goji zdravo jedro, ki je zgled ostalim in pozitivno vpliva na druge.
Če lahko podjetje spreminja ljudi, mu bo tudi uspelo odpraviti vse neuglajenosti, ki jih v delovno okolje prinašajo novi ljudje, seveda pa je potrebno znati sprejeti kar ti ljudje prinašajo pozitivnega v okolje.
Pozitivna podoba se pojavlja že na vhodu podjetja, institucije, običajno je tam, kjer vlada red že zunaj, tudi notranje komuniciranje na dobri, pozitivni ravni.
Če opazimo, da zaposleni pogosto zamujajo, tega ne smemo dolgo spregledovati. Težavo moramo rešiti mirno, a odločno.
Grobost in nevljudnost ne rešujeta težav, saj ena nepremišljena beseda sproži drugo, kar vodi v nadaljnje konflikte.
Včasih lahko težave prebrodimo s humorjem, kar vnaša optimizem in vedrino v delovno okolje in vsakdanjik. Seveda pa ne pozabimo, da se na šalo odgovori s šalo, ne glede na položaj.
Spoštovanje osebnosti sodelavcev je nujno, zlasti če želimo imeti zdrave medsebojne odnose. To je vzajemen proces, ki ga zajema vsaka komunikacija.
Zato naj nam ne bo težko kdaj nasmehniti se in pozdraviti, uporaba besed hvala in prosim šteje.
Te lastnosti bi lahko poimenovali delovna kultura, ki zagotovo vpliva na delovne dosežke in prijetno vzdušje v podjetju, instituciji.
ROKOVANJE
Rokovanje je del olike. Praviloma naj bi šlo za prijeten običaj, vendar srečamo tudi ljudi, ki ne marajo rokovanja. Nekateri ga izrabljajo, da drugim dokažejo svoj močan značaj in tem skoraj polomijo kosti.
Za nekatere moške je rokovanje izraz možatosti. Vsekakor pa ni vljudno, da ženskam močno stiskajo roko; zlasti je stisk roke boleč, če nosijo več prstanov. Z rokovanjem pokažete svojo samozavest, profesionalnost in položaj, zato pazite, kakšne signale pošiljate z rokovanjem. Zelo veliko lahko povedo o vas sami.
Lahko se vam tudi zgodi, da desno roko ponudite nekomu, ki se ne more rokovati. Mogoče ravno nekaj drži, mogoče ima roko poškodovano ali obvezano. Zato nikoli ne pozabite, da je rokovanje simbolično dejanje in rahel dotik ima prav tak pomen kot krepak stisk. Tudi nežen stisk leve roke, če tako nanese, je lahko prav prijeten. Zato ne imejmo predsodkov pri rokovanju z levico.
Pa vendarle, če se dotaknemo poslovnega sveta, moramo vedeti, da veljajo pri rokovanju tudi pravila, ki jih nikakor ne smemo zanemariti. Roko ponudi najprej tisti, ki je v družbeni razvrstitvi na višjem položaju. Ženska vselej ponudi roko gospodu in nikoli obratno. Starejši človek tudi prvi ponudi roko mlajšemu in po položaju višji, nižjemu.
Ta pravila so včasih nekoliko ohlapnejša, predvsem ko v večji zbrani družbi težko poiščemo natančno zaporedje. Kaj hitro se uštejemo pri določanju, kdo je starejši in kdo mlajši, kar zlasti velja za ženske. Zatorej se lahko zgodi, da ponudimo roko nekomu, ki je za nekaj let starejši in za stopnjo višji po položaju, toda če smo res vljudni, tega ne more nihče zameriti.
Zelo narobe pa je, če gospod prvi ponudi roko ženski. Izkušnje nam še prevečkrat povedo, da so naši kavalirji kar pozabili na to pravilo, vendar bonton ženskam dopušča, da roke ne ponudijo, če ne želijo.
Navade pri rokovanju so na splošno zelo preproste. Ponujeno roko stisnemo, zmerno in ne predolgo, vendar pa trdno, da vlivamo občutek zanesljivosti. Verjetno nam je vsem zoprno rokovanje z ohlapno, po možnosti še s prepoteno in mrzlo roko.
Verjetno nikomur ni prijetno, če se naše roke loti silak, ki nam skoraj polomi kosti pa ne zna in ne zna odnehati. Stisk roke traja le sekundo, dve, s sočasnim pogledom v oči. Zelo neprijetno in skoraj neokusno je ujeti drugega v prijem, ki ne popusti, upira se nam pokrivanje sklenjenih rok s prosto roko enega od rokovalcev. Temu pravimo licemerski stisk roke. Prav nič ni zanimivo, če nam kdo poda roko tako, kot bi črpal vodo iz vodnjaka s prav veliko muko.
Rokovanje z drugo roko v žepu ali celo s cigareto v roki je znak slabe vzgoje in nespoštovanja tistih ljudi, s katerimi se rokujemo. Ko sedimo že za pogrnjeno mizo in že vsi zagnano zajemamo s krožnikov, je rokovanje skoraj neprimerno in zelo moteče. Zato velja le pozdrav tistih, ki so se mizi približali.
Kadar imamo na rokah rokavice in vidimo, da se bomo morali rokovati, mora moški vedno sneti rokavico, ženska pa jo lahko obdrži, lahko pa jo tudi sname.
TIKANJE ALI VIKANJE
Tudi pri vikanju in tikanju si pomagamo s formulo, da nadrejenost, ženski spol in starost predstavljajo prednost. T prednost odloča, kdo bo komu predlagal tikanje.
Z besedami »ti« in »vi« izražamo naša medsebojna razmerja, sorodstvene, prijateljske, generacijske, družabne ter poslovne vezi, hkrati pa tudi spoštovanje.
V odnosu gospod–gospa bo tikanje vedno predlagala gospa, nikoli gospod. Starejša oseba bo predlagala tikanje mlajši osebi. Do izjeme pri tem pravilu bi prišlo le, ko gre za odnos starejši gospod – mlajša ženska. S tem bi dali gospodu prednost zaradi let, vendar bi ga mogoče prizadeli in pretirano poudarili njegovo starost, zato lahko tikanje predlaga mlajša ženska.
V odnosu nadrejeni-podrejeni, tikanje predlaga nadrejeni. Seveda pa mora to biti predlog in ne samovoljna enostranska odločitev. Vodilna pozicija nam sama po sebi še ne dopušča, da lahko mlajše, podrejene osebe tikamo kar avtomatično.
Tikanje predlagamo in podrejena oseba lahko predlog sprejme ali pa zavrne. Odločitev mora nadrejeni sprejeti in upoštevati. Lahko pa podrejena oseba predlaga, da sam ostane pri vikanju nadrejenega, dopušča pa tikanje nadrejenemu.
V nekaterih podjetjih in ustanovah se po dogovoru vsi tikajo, kar je tudi prav in dopustno, vendar je bonton v resnih poslovnih vodah bolj naklonjen vikanju.
Zagovarja ga celo takrat, ko se med seboj tikamo, pred nami pa je zelo zahteven sestanek s pomembnimi poslovnimi partnerji. V času sestanka preidemo na vikanje, zlasti z nadrejenim, saj s tem kažemo na odnos do nadrejenega in mu avtomatično priznavamo še večjo avtoriteto.
Če tega res ne moremo storiti, zato ker smo z nadrejenim povezani že vse življenje, pa nam slovenščina omogoča, da lahko neko osebo vprašamo ali jo nagovorimo tako, da je ne vikamo niti ne tikamo.
Tak profesionalen odnos ni nikoli odveč, saj naših poslovnih partnerjev popolnoma nič ne zanima v kakšnih odnosih smo med seboj in navzven moramo ravnati kot usklajena ekipa, ki je dobro uigrana med seboj.
Kaj pa storiti s posamezniki, ki se samovoljnega tikanja kar držijo, ne da bi se mi strinjali s tem? Če je ta oseba naš šef, potem bo urejanje medsebojnega odnosa malo trši oreh, vendar se tudi taki orehi dajo streti v pravem trenutku. Recepta za to vam ne more dati nihče, bonton vam ponuja le pravico, da to lahko storite.
Če vas kdo vztrajno tika, vi pa tega ne želite, si lahko pomagate s frazami kot so:«Ne spomnim se, da bi se dogovorila za tikanje. Kdaj sva se pogovarjala o tem, da se tikava?« Seveda včasih tudi to ne zaleže in če ne uspete po diplomatski poti doseči želenega rezultata, potem bodite bolj direktni, saj imate pred seboj očitno osebo, ki so ji pravila lepega vedenja tuja.
Kadar za nekoga uporabljamo vikalno obliko, je to vedno in za oba spola množinska oblika, kar pomeni: ste rekli, ste hodili, ste zaprosili,… kar velja za pisno in ustno komunikacijo.
Pri pisnem komuniciranju je znak spoštljivosti in našega odnosa do osebe, kateri pišemo, če besedici Ti in Vi napišemo z veliko začetnico. Pri slovenskem rokopisu je dovoljeno pisanje tako z malo kot veliko začetnico, stvar naše odločitve.
KULTURA OBLAČENJA, NEKAJ DROBNIH NASVETOV
Obleka še ne pomeni dobre osebnosti in ne popravi slabega značaja, lahko pa pripomore k boljšemu ali slabšemu prvemu vtisu. Neotesanec ostane neotesan tudi v najdražjem in najbolj izbranem oblačilu.
Zavedati se moramo tudi, da vsaka obleka ni primerna za vse priložnosti. Nič kaj primerno ni, če pridemo na proglasitev zmagovalcev na športni prireditvi v strogi temni obleki, s kravato in v lakastih čevljih, s tujko temu rečemo overdressed, in nasprotno, če pridemo na zelo pomemben sestanek v športnih copatih in srajci brez kravate, čemur s tujko rečemo underdressed. Najbrž je povsem nesmiselno, če bi poslovne partnerje iz arabskega sveta pričakali v krasnih in razkošnih kaftanih. Tudi za oblačenje velja, da potrebujemo nekaj občutka in okusa.
Poglejmo najprej v moške vrste. Če se bomo držali klasike in standardnih barv poslovnega sveta, torej sivih, modrih in črnih, ne bomo nič grešili. Verjetno bi nam vsaj mlajše generacije oporekale, toda tak je svet oblačenja v poslovnih vodah in nič drugačen, lahko rečete tudi dolgočasen. Rahla odstopanja se sicer že kažejo, kaj pa bo prinesla prihodnost, bomo še videli.
Zelo pomembno je staro angleško pravilo, ki še vedno velja (je pa kar malo pozabljeno), ki pravi, da za poslovne moške ni priporočljivo nositi rjavih oblek po 17. uri.
Pri srajcah moramo paziti, da so zadosti velike. Če smo se zredili, je treba to priznati, čeprav je to včasih težko. Ovratniki pri takih premajhnih srajcah se še prej umažejo, kar pa ni lepo, pa še utesnjujejo nas.
Kravate morajo biti lepo zavezane do konca delovnega dne in ne samo napol, kljub hudi vročini ali preveliki utrujenosti. Poslovni svet ne odobrava kravat z nenavadnimi kričečimi vzorci in barvami.
Za moške nogavice velja, da morajo biti dovolj dolge, da se ne vidi gola koža, ko moški sede. Nogavice morajo biti usklajene s hlačami ali čevlji, črne nogavice samo k črni obleki. Tudi poleti poslovnemu moškemu ni dovoljeno priti na sestanek brez nogavic, še manj v belih nogavicah, ki sodijo samo k športnim oblačilom.
Če ste v pisarni sami, si kdaj pa kdaj lahko privoščite, da si slečete suknjič in zavihate rokave srajce, če vam je prevroče. Nikoli pa tega ne storite, če imate opravka s strankami. Tudi če ste na poslovnem kosilu ali večerji, morate v suknjiču zdržati do konca, čeprav vam je neznansko vroče. Pravico sleči suknjič, ima samo gostitelj, ki mora res dobro oceniti položaj (neznosna vročina) in če se je gostitelj odločil za tako potezo, ga lahko ostali posnemajo. Nikar ne slecite suknjiča, če nosite naramnice. Modni trendi dovoljujejo tudi moškim več nakita, vendar poslovni svet kaj več od poročnega, pečatnega prstana in ure ne dopušča, torej pozabite na uhane in podobne stvari.
Pričeska mora biti kratka in prilagojena obrazu. Če imate plešo, si nikar ne privoščite, da bi si redke lase počesali čeznjo. Če ste se odločili za brado, naj ne bo predolga in nepravilno raščena, naj bo res urejena.
Kaj pa velja za poslovno žensko? Šele pred nekaj desetletji je začela ženska vstopati v poslovno življenje, torej v svet, ki je bil dolgo časa v glavnem rezerviran za moške. Danes zavzemajo ženske visoke položaje na vseh ravneh poslovnega, družabnega in političnega življenja, nemalokrat pa še danes zadevajo ob najrazličnejše ovire, ki jih moškim kolegom ni potrebno premagovati. Biti ženska in hkrati biti na vodilnem položaju je zelo zahtevna stvar.
Delovno mesto od poslovne ženske ne zahteva ekscentričnosti pri oblačenju in ličenju. Ponavadi gre za privlačne ženske, ki svojo prednost nekako še stopnjujejo, tako da je videz zelo v ospredju, žal pred poslovnostjo. S svojim načinom oblačenja zbujajo pozornost, moda igra najpomembnejšo vlogo, s takim nastopom se ponavadi skuša prikriti nestrokovnost in neznanje, hkrati pa pokazati samozavest, ki pa je prevečkrat na trhlih in majavih nogah. Vendar navidezna nebogljenost poslovne ženske lahko zavede okolico, hudo pa je takrat, ko svojega poslovnega kolega postavi na trda tla.
Imamo pa tudi ženske, katerih pot je v popolnem nasprotju s pravkar navedenim. Njim je vzor moški poslovnež, zato ga take ženske posnemajo tudi v oblačenju, obnašanju, skratka v mnogih stvareh. Ponavadi moški radi sprejmejo take ženske medse, ker se jim ne zdijo nevarne, hkrati pa predstavljajo osebe, s katerim ni težko delati, ker so zelo “uporabne”, delovne. Toda povsem pozabijo, da so ženske, kar se pozna tudi na njihovi urejenosti in zunanjosti.
Verjetno pa je najbolj prav, da poslovna ženska nikoli ne pozabi, da je ženska. V ospredje naj postavi svojo strokovnost in profesionalnost, vse je potrebno početi s pravo mero in okusom, tudi njen zunanji videz je prilagojen njeni poziciji. Spontanost, prisrčnost, kolegialnost, občutek za to, kdaj je treba prisluhniti svojim sodelavcem, so prave besede za pojem prave poslovne ženske. Družinske težave in nesoglasja ostanejo doma, pri svojem delu je resna, poštena in zelo odgovorna. V poslovnem svetu se moramo izogibati pretiravanju v modi, zapeljivosti, blišču in barvah. Izogibati se moramo preveč prilegajočim hlačam, preozkim in prekratkim krilom.
Tudi pregloboki izrezi niso najbolj priporočljivi. Poletna vročina ni prav noben izgovor, da poslovna ženska ne bi nosila nogavic, nositi jih moramo vedno in prav nobene olajšave ne bomo našli pri tem pravilu. Čevlji morajo biti zaprti tako spredaj kot zadaj. Bodimo zmerne pri ličilih in ne poslužujmo se preveč težkih in bohotnih dišav. Okrog vratu nam ne more bingljati cela zbirka verižic in tudi pretirano število prstanov na rokah nam pove marsikaj o ženski sami. Naj vam bo vodilo pri vseh stvareh kakovost, eleganca.
Uspešna poslovna ženska naj s svojimi poslovnimi partnerji, kadar je v vlogi gostiteljice, ravna enako kot z njimi ravnajo njeni moški kolegi. Kadar vabi v restavracijo na poslovno kosilo ali večerjo ženska kot poslovna partnerka, nam zapovedi sodobnega evropskega bontona že kar nekaj časa nalagajo, da ona stopi v restavracijo prva, čeprav vsi vemo, da drugače moški prvi stopa v restavracijo. Ženska v tem primeru lahko moškemu celo pomaga pri slačenju plašča. Sama lahko izbere vino, ga poizkusi in lahko tudi priporoča hrano. Tudi plača s svojim denarjem.
Sodobni evropski bonton gre celo tako daleč, da določa, da ženska lahko moškemu, ko gre za poslovne odnose, odpre vrata avtomobila, recimo v primeru, ko gre iskat poslovnega partnerja na letališče. Ženska mu v skladu s pravili sodobnega evropskega bontona lahko prižge celo cigareto, pa si tega moški ne sme prav nič napačno razlagati.
Pri takih stvareh moramo paziti le na prevelike generacijske razlike, saj bi si veliko starejši kolegi to mogoče napačno razlagali ali pa bi jih celo zmedli. Tudi arabski poslovni svet ima drugačne zakonitosti, ki jih moramo vsekakor upoštevati. Danes veliko govorimo o medkulturnih razlikah in prav je, da upoštevamo posebnosti v različnih kulturnih okoljih. Zavedati se moramo, da je za poslovno žensko še toliko bolj kot za moške kolege pomembno, da vedno in povsod ohrani svojo uglajenost.
Bojana Košnik Čuk
Predsednica Odbora za izobraževanje
